Značilnosti
Jezik

Do leta 1919 je bilo Prekmurje izolirano od ostalih slovenskih pokrajin. Onemogočeno je bilo seznanjanje s publikacijami iz osrednje Slvoenije, kar je imelo za posledico oblikovanje jezika, na katerega to območje ni imelo očitnega vpliva. Šolanje je namreč potekalo v madžarskem jeziku, cerkvene dejavnosti pa so, ker je pokrajina bila pod zagrebško škofijo, bile pod vplivom hrvaških kajkavskih govorov. Šolski zakon iz leta 1907 je na primer določal, da morajo nemadžarski otroci po končanem 4. razredu osnovne šole govoriti in pisati le v madžarščini. Kljub tem močnim vplivom se je prekmurščina v pretežni meri razvijala v lastni smeri. To dokazuje predvsem s samostojnimi idiomi, na podlagi katerih jo lahko povežemo s staro cerkveno slovanščino.
Pri utrjevanju prekmurščine so pomembno vlogo odigrali protestanti. V 18. stoletju so jo poleg ostalega meščanstva uporabljali v posvetnih vsebinah kot knjižni jezik in prekmurščino tako utrjevali tudi v pisni obliki. Med protestanti najvidnejši Štefan Küzmič, je z delom "Nouvi zakon" prestopil narečni okvir in dokazal, da je prekmurščina normirana nadnarečna ali pokrajinska jezikovna različica. Kot takšna je tudi sooblikovala vseslovenski knjižni jezik, kateremu je prispevala številne izvirne slovanske besede, ki jih je ta jezik skozi tisočletja že izgubil.
Po razpadu Avstro-Ogrske je bilo Prekmurje priključeno Jugoslaviji. Predvsem mlajši izobraženci so takrat menili, da ni potrebe po ločenem jezikovnem standardu, zato po drugi svetovni vojni prekmurščina ni več imela statusa uradnega jezika in uradno živi le še kot pokrajinska pogovorna različica. Prekmurščino v zadnji desetletjih obujajo in kot pisno ohranjajo predvsem kulturni ustvarjalci, še vedno pa jo praktično vsi prekmurci uporabljajo za medsebojno sporazumevanje.
Pri utrjevanju prekmurščine so pomembno vlogo odigrali protestanti. V 18. stoletju so jo poleg ostalega meščanstva uporabljali v posvetnih vsebinah kot knjižni jezik in prekmurščino tako utrjevali tudi v pisni obliki. Med protestanti najvidnejši Štefan Küzmič, je z delom "Nouvi zakon" prestopil narečni okvir in dokazal, da je prekmurščina normirana nadnarečna ali pokrajinska jezikovna različica. Kot takšna je tudi sooblikovala vseslovenski knjižni jezik, kateremu je prispevala številne izvirne slovanske besede, ki jih je ta jezik skozi tisočletja že izgubil.
Po razpadu Avstro-Ogrske je bilo Prekmurje priključeno Jugoslaviji. Predvsem mlajši izobraženci so takrat menili, da ni potrebe po ločenem jezikovnem standardu, zato po drugi svetovni vojni prekmurščina ni več imela statusa uradnega jezika in uradno živi le še kot pokrajinska pogovorna različica. Prekmurščino v zadnji desetletjih obujajo in kot pisno ohranjajo predvsem kulturni ustvarjalci, še vedno pa jo praktično vsi prekmurci uporabljajo za medsebojno sporazumevanje.
Kulinarika

Prekmurje je med drugim znano po svojih edinstvenih kulinaričnih posebnostih, ki ohranjajo svoja stara poimenovanja. Najbolj znani jedi, ki izvirata iz Prekmurja sta prekmurska gibanica in bograč.
Pristna PREKMURSKA GIBANICA je pripravljena iz vlečenega testa ter iz štirih nadevov (makov, skutni, orehov in jabolčni), ki skupaj sestavljajo osem zaporednih plasti in ji tako dajejo specifičen in prepoznaven izgled. Prekmurska gibanica spada med nacionalne kulinarične specialitete, ime pa izvira iz besede »gueba«, ki pomeni guba.
BOGRAČ je golažu podobna jed, sestavljena iz vsaj treh vrst mesa, običajno svinjine, govedine in divjačine, ki jo spremlja krompir, kuhan v golažu in ne posebej. Jed se začini še s čebulo, česnom, papriko in soljo.
Prekmurci zelo radi postrežejo tudi s šunko iz tünke, bujto repo, dödöli ter domačim zabilom (zaseko). Specialiteta je t.i. pajani krüj (opečen kruh), se pravi namaz s česnom in zaseko. Iz prekmurske kuhinje bo zadišalo še po posolankah, zlevankah, retaših (zavitki z različnimi nadevi: jabolka, slive, repa..), langašu, perecih, bosmanih (pogača) in še marsikateri drugi dobroti. V prekmurski kulinarični ponudbi boste vedno našli tudi odlično pripravljene domače marmelade, likerje, žganja ter kvalitetna, predvsem bela, vina. Kot dodatek jedem se največkrat uporabljata bučno olje in ostra paprika.
Za Prekmurje zelo tipična jed je še "BUJTA REPA", ki se tradicionalno pripravlja v času kolin. Ravno iz kolin izhaja del imena "bujta", saj v prekmurščini pomeni "ubita" - zaradi zakola prašiča. Da bi vam to prekmursko dobroto nekoliko približali, vam razkirvamo njen recept. Ker pa jed zahteva tudi ogromno izkušenj in malih skrivnosti velikih prekmurskih mojstrov, vam kljub receptu svetujemo, da se na zares reprezentativno porcijo specialitete oglasite pri nas v Prekmurju.
RECEPT ZA BUJTO REPO
Pristna PREKMURSKA GIBANICA je pripravljena iz vlečenega testa ter iz štirih nadevov (makov, skutni, orehov in jabolčni), ki skupaj sestavljajo osem zaporednih plasti in ji tako dajejo specifičen in prepoznaven izgled. Prekmurska gibanica spada med nacionalne kulinarične specialitete, ime pa izvira iz besede »gueba«, ki pomeni guba.
BOGRAČ je golažu podobna jed, sestavljena iz vsaj treh vrst mesa, običajno svinjine, govedine in divjačine, ki jo spremlja krompir, kuhan v golažu in ne posebej. Jed se začini še s čebulo, česnom, papriko in soljo.
Prekmurci zelo radi postrežejo tudi s šunko iz tünke, bujto repo, dödöli ter domačim zabilom (zaseko). Specialiteta je t.i. pajani krüj (opečen kruh), se pravi namaz s česnom in zaseko. Iz prekmurske kuhinje bo zadišalo še po posolankah, zlevankah, retaših (zavitki z različnimi nadevi: jabolka, slive, repa..), langašu, perecih, bosmanih (pogača) in še marsikateri drugi dobroti. V prekmurski kulinarični ponudbi boste vedno našli tudi odlično pripravljene domače marmelade, likerje, žganja ter kvalitetna, predvsem bela, vina. Kot dodatek jedem se največkrat uporabljata bučno olje in ostra paprika.
Za Prekmurje zelo tipična jed je še "BUJTA REPA", ki se tradicionalno pripravlja v času kolin. Ravno iz kolin izhaja del imena "bujta", saj v prekmurščini pomeni "ubita" - zaradi zakola prašiča. Da bi vam to prekmursko dobroto nekoliko približali, vam razkirvamo njen recept. Ker pa jed zahteva tudi ogromno izkušenj in malih skrivnosti velikih prekmurskih mojstrov, vam kljub receptu svetujemo, da se na zares reprezentativno porcijo specialitete oglasite pri nas v Prekmurju.
RECEPT ZA BUJTO REPO
- Za 4 osebe potrebujete:
- 1 kg kisle repe,
- 700 g mesnatih svinjskih kosti,
- 2 dcl prosene kaše
- biti mora prebrana in oprana,
- 2 žlici masti,
- 2 žlici gladke moke,
- 1 sesekljana čebula,
- 3 stroki strtega česna,
- mleta kumina, lovorjev list, sol, poper, mleta sladka paprika
Lončarstvo

Lončarstvo je bilo najpogostejša domača dejavnost v Prekmurju, vas Filovci pa je celo sinonim za to dejavnost, saj je za 20. stoletje v njej bilo evidentiranih kar 74 lončarjev. Tudi vse ostale vasi po Prekmurju so imele vsaj po enega lončarja. Ostanek Panonskega morja namreč ponuja prst, izjemno bogato z glino. Materiala za izdelavo posode je tako bilo v neposredni bližini na pretek.
Zaradi razlik v okraševanju in načinu žganja delimo prekmurske lončarje na filovske in goričke. Filovski so predvsem znani po črno žgani, t.i. redukcijski metodi, gorički pa so posodo glazirali in okraševali s čopičem ter izdelovali t.i. "bejlo" posodo. Središče goričkih lončarjev so bili Moščanci, oboji pa so se v 19. stoletju združevali v cehe, filovski pa od 1923 naprej celo v svojo zadrugo. Po drugi svetovni vojni se je število lončarjev močno zmanjšalo.
Izdelke so lončarji prodajali predvsem na sejmih doma, na Madžarskem in v Međimurju. Dosti so jih ponujali tudi od hiše do hiše, domačim gospodinjam. Da bi jih te kupile čimbolj poceni, so se pogajale za ceno in "čarale". Slednje pomeni, da so segale v posodo in verjele, da dlje bodo segle npr. v lonec za kisanje, več smetane bo v njem. Dostikrat so lončarji posodo zamenjevali s hrano in na ta način dosegli kupnino. Sploh okrog leta 1900, ko je bila velika revščina, so lončarji, predvsem iz Kobilja, hodili posodo množično zamenjevat za hrano na Madžarsko.
Lončarstvo ni veljalo samo za moško delo, ampak družinsko obrt. Res je, da ženske nikoli niso oblikovale posode na lončarskem vretenu, postorile pa so vse ostalo. Jo žgale, polirale, pripravljale glino, nalagale peč za žganje in posodo prodajale.
Lončarji so izdelovali posodo različnih oblik in za različne namene. Nekatera od teh so lonci za kisanje mleka, vrči za prenašanje vode, cedila, pinje, pokrivači za lonce, tepsije in najbolj znane ter značilne "pütre". "Pütra" je črno žgana trebušasta posoda za shranjevanje vode. Zaradi načina žganja in ozkega vratu je voda v njej dolgo hladna. Filovski lončarji so predvsem sloveli po črno žgani posodi, ki je neprepustna in primerna za shranjevanje vode. Gorička "bejla" posoda pa je služila predvsem peki.
Zaradi razlik v okraševanju in načinu žganja delimo prekmurske lončarje na filovske in goričke. Filovski so predvsem znani po črno žgani, t.i. redukcijski metodi, gorički pa so posodo glazirali in okraševali s čopičem ter izdelovali t.i. "bejlo" posodo. Središče goričkih lončarjev so bili Moščanci, oboji pa so se v 19. stoletju združevali v cehe, filovski pa od 1923 naprej celo v svojo zadrugo. Po drugi svetovni vojni se je število lončarjev močno zmanjšalo.
Izdelke so lončarji prodajali predvsem na sejmih doma, na Madžarskem in v Međimurju. Dosti so jih ponujali tudi od hiše do hiše, domačim gospodinjam. Da bi jih te kupile čimbolj poceni, so se pogajale za ceno in "čarale". Slednje pomeni, da so segale v posodo in verjele, da dlje bodo segle npr. v lonec za kisanje, več smetane bo v njem. Dostikrat so lončarji posodo zamenjevali s hrano in na ta način dosegli kupnino. Sploh okrog leta 1900, ko je bila velika revščina, so lončarji, predvsem iz Kobilja, hodili posodo množično zamenjevat za hrano na Madžarsko.
Lončarstvo ni veljalo samo za moško delo, ampak družinsko obrt. Res je, da ženske nikoli niso oblikovale posode na lončarskem vretenu, postorile pa so vse ostalo. Jo žgale, polirale, pripravljale glino, nalagale peč za žganje in posodo prodajale.
Lončarji so izdelovali posodo različnih oblik in za različne namene. Nekatera od teh so lonci za kisanje mleka, vrči za prenašanje vode, cedila, pinje, pokrivači za lonce, tepsije in najbolj znane ter značilne "pütre". "Pütra" je črno žgana trebušasta posoda za shranjevanje vode. Zaradi načina žganja in ozkega vratu je voda v njej dolgo hladna. Filovski lončarji so predvsem sloveli po črno žgani posodi, ki je neprepustna in primerna za shranjevanje vode. Gorička "bejla" posoda pa je služila predvsem peki.
Običaji

Pozvačin
Pozvačin je oseba, ki vabi na poroko. Običajno sta za vsako poroko dva. Eden od ženina, drugi pa od neveste. Pozvačina sta že dva tedna prej hodila od hiše do hiše in vselej povedala vabilo, poseben govor. Pozvačin je na glavi nosil posebej izdelan visok klobuk. Na njega so bile pritrjene pušpanove vejice in rože iz krep papirja. Pri vsaki hiši, kjer sta vabila, sta dobila še po eno rožo na klobuk, kot dokaz, da bodo gostje prišli. Poleg rož so s klobuka viseliše pisani trakovi. Čez ramo je imel obešeno dolgo brisačo ter dve pisani ruti, za pasom pa čutorico in pereco. V roki je nosil leseno sekiro z ježevko. Z njo je "ježal" mimoidoče. Prihod pozvačinov so oznanjali zvonci, pritrjenih na nogah ter trobilo, s katerim sta začasno zatrobila. Po cerkveni poroki sta pozvačina pred cerkvijo počakala svatbo in jo vodila na nevestin dom. Zvečer sta v civilni obleki šla na dom po botrino. Nato je eden od pozvačinov sam razbil skledo z juho, ker črepinje prinašajo srečo. Ves večer sta stregla gostom pri glavni mizi. Glavna pozvačinova naloga je zabavati goste in skrbeti za prijetno razpoloženje.
Borovo gostüvanje
Na severozahodu Slovenije je še vedno ohranjen običaj "borovega gostüvanja". Tako gostűvanje oziroma ženitvovanje z drevesom, največkrat z borom, pripravijo v vaseh, v katerih se od sv. Treh kraljev do pustnega torka v vasi ni nihče poročil. Pri obredu se podre borovo drevo, ki se ga z namenom sramotenja neporočene mladine v vasi vleče na kraj dogodka, kjer se opravi obred in se nevesto poroči z drevesom. Za gostüvanje izbrano drevo je stroga skrivnost, saj je velika sramota, če fantje iz sosednjih vasi drevesu odžagajo vrh. Takšna gostüvanja se dogajajo zlasti tam, kjer je malo mladih in predvsem v evangeličanskih vaseh. V katoliških vaseh se je namreč borovim gostüvanjem upirala duhovščina, z utemeljitvijo, da se preveč norčujejo iz verskih obredov. Gostüvanje je tako prisotno predvsem v dveh delih Prekmurja, to je na Goričkem in Ravenskem, kjer je evangeličanstvo še posebej razširjeno.
Pozvačin je oseba, ki vabi na poroko. Običajno sta za vsako poroko dva. Eden od ženina, drugi pa od neveste. Pozvačina sta že dva tedna prej hodila od hiše do hiše in vselej povedala vabilo, poseben govor. Pozvačin je na glavi nosil posebej izdelan visok klobuk. Na njega so bile pritrjene pušpanove vejice in rože iz krep papirja. Pri vsaki hiši, kjer sta vabila, sta dobila še po eno rožo na klobuk, kot dokaz, da bodo gostje prišli. Poleg rož so s klobuka viseliše pisani trakovi. Čez ramo je imel obešeno dolgo brisačo ter dve pisani ruti, za pasom pa čutorico in pereco. V roki je nosil leseno sekiro z ježevko. Z njo je "ježal" mimoidoče. Prihod pozvačinov so oznanjali zvonci, pritrjenih na nogah ter trobilo, s katerim sta začasno zatrobila. Po cerkveni poroki sta pozvačina pred cerkvijo počakala svatbo in jo vodila na nevestin dom. Zvečer sta v civilni obleki šla na dom po botrino. Nato je eden od pozvačinov sam razbil skledo z juho, ker črepinje prinašajo srečo. Ves večer sta stregla gostom pri glavni mizi. Glavna pozvačinova naloga je zabavati goste in skrbeti za prijetno razpoloženje.
Borovo gostüvanje
Na severozahodu Slovenije je še vedno ohranjen običaj "borovega gostüvanja". Tako gostűvanje oziroma ženitvovanje z drevesom, največkrat z borom, pripravijo v vaseh, v katerih se od sv. Treh kraljev do pustnega torka v vasi ni nihče poročil. Pri obredu se podre borovo drevo, ki se ga z namenom sramotenja neporočene mladine v vasi vleče na kraj dogodka, kjer se opravi obred in se nevesto poroči z drevesom. Za gostüvanje izbrano drevo je stroga skrivnost, saj je velika sramota, če fantje iz sosednjih vasi drevesu odžagajo vrh. Takšna gostüvanja se dogajajo zlasti tam, kjer je malo mladih in predvsem v evangeličanskih vaseh. V katoliških vaseh se je namreč borovim gostüvanjem upirala duhovščina, z utemeljitvijo, da se preveč norčujejo iz verskih obredov. Gostüvanje je tako prisotno predvsem v dveh delih Prekmurja, to je na Goričkem in Ravenskem, kjer je evangeličanstvo še posebej razširjeno.