Znamenitosti
Cerkve

Rotunda
Rotunda se nahaja v idilični prekmurski vasi Selo. Zgrajena je bila v prvi polovici 13. stoletja in ima status kapele. Vizitacijski zapiski iz leta 1698 navajajo, da so jo zgradili templarji (krščanski cerkveni red). Celotna zgradba je iz doma narejene opeke. Tla so ilovnata. Iz kamna so narejeni le temelji. Premer kapelice je 6,60 m, debelina zidov pa 100 cm. Notranjost je bila okrog leta 1400 prevlečena s plastjo ometa in poslikana. Na začetku prazne stene Rotunde so v začetku 14. stoletja poslikali s freskami. Čeprav imena slikarjev niso natančno znana, poslikave pričajo o izjemni kvaliteti in nadarjenosti teh mojstrov-avtorjev. Stil slikanja je gotsko idealistični. Severna stena nam prikazuje motiv svetih treh kraljev, na vrhu kupole pa sta upodobljena Sv. Trojica in Kristus. V letih 1845 in 1846 je bila stavba bistveno spremenjena, saj so iz apside poznogotski krilni oltar iz okrog leta 1490 prenesli v Budimpešto. Vse ostalo se je ohranilo do danes. Rotunda spada med starejše stavbe v Sloveniji, zato je ob obisku Prekmurja ne smete spregledati.
Odpiralni čas Rotunde je predvidoma med aprilom in novembrom: od torka do nedelje med 9. in 17. uro; vstopnina je 2 € / osebi za odrasle in 1 € / osebi za mlade do 18 let.
Rotunda se nahaja v idilični prekmurski vasi Selo. Zgrajena je bila v prvi polovici 13. stoletja in ima status kapele. Vizitacijski zapiski iz leta 1698 navajajo, da so jo zgradili templarji (krščanski cerkveni red). Celotna zgradba je iz doma narejene opeke. Tla so ilovnata. Iz kamna so narejeni le temelji. Premer kapelice je 6,60 m, debelina zidov pa 100 cm. Notranjost je bila okrog leta 1400 prevlečena s plastjo ometa in poslikana. Na začetku prazne stene Rotunde so v začetku 14. stoletja poslikali s freskami. Čeprav imena slikarjev niso natančno znana, poslikave pričajo o izjemni kvaliteti in nadarjenosti teh mojstrov-avtorjev. Stil slikanja je gotsko idealistični. Severna stena nam prikazuje motiv svetih treh kraljev, na vrhu kupole pa sta upodobljena Sv. Trojica in Kristus. V letih 1845 in 1846 je bila stavba bistveno spremenjena, saj so iz apside poznogotski krilni oltar iz okrog leta 1490 prenesli v Budimpešto. Vse ostalo se je ohranilo do danes. Rotunda spada med starejše stavbe v Sloveniji, zato je ob obisku Prekmurja ne smete spregledati.
Odpiralni čas Rotunde je predvidoma med aprilom in novembrom: od torka do nedelje med 9. in 17. uro; vstopnina je 2 € / osebi za odrasle in 1 € / osebi za mlade do 18 let.

Plečnikova cerkev
V vasi Bogojina stoji edinstvena cerkev Gospodovega vnebohoda, imenovana tudi »Bela golobica«. Gre za eno vidnejših arhitekturnih del najbolj znanega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. Stara cerkev Gospodovega vnebohoda je na istem mestu stala že v 14. stoletju in zaradi značilnih gotskih značilnosti spada v t.i. prekmursko skupino gotskih cerkva. V letih 1925-1927 so jo na pobudo Ivana Baše, takratnega župnika iz Bogojine, preoblikovali po načrtih Jožeta Plečnika. Od prvotne ideje o mogočni cerkvi je načrte spremenil in staro cerkev ohranil ter jo nadgradil z lastnimi elementi. Na marmorni steber so oprti štirje loki na katerih stoji raven hrastov strop. Na njem so lončeni izdelki domačih lončarjev iz Bogojine in Filovcev. Značilna sta še kip Kristusa na glavnem in sv. Jožefa na stranskem oltarju. Osrednji je bil dokončan leta 1954 ob posvečenju cerkve Gospodovemu vnebohodu, slednji pa dve leti pozneje. Izdelal jih je kipar Lapuh iz Ljubljane. Ob starem glavnem vhodu je postavljen mogočen od daleč najbolj opazen valjast stolp-zvonik z značilnimi Plečnikovimi arhitekturnimi oblikami, na vrhu valja pa je razgledna terasa. Notranjost cerkve je bila prebeljena leta 1998, zunanjost pa leta 1999.
V vasi Bogojina stoji edinstvena cerkev Gospodovega vnebohoda, imenovana tudi »Bela golobica«. Gre za eno vidnejših arhitekturnih del najbolj znanega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. Stara cerkev Gospodovega vnebohoda je na istem mestu stala že v 14. stoletju in zaradi značilnih gotskih značilnosti spada v t.i. prekmursko skupino gotskih cerkva. V letih 1925-1927 so jo na pobudo Ivana Baše, takratnega župnika iz Bogojine, preoblikovali po načrtih Jožeta Plečnika. Od prvotne ideje o mogočni cerkvi je načrte spremenil in staro cerkev ohranil ter jo nadgradil z lastnimi elementi. Na marmorni steber so oprti štirje loki na katerih stoji raven hrastov strop. Na njem so lončeni izdelki domačih lončarjev iz Bogojine in Filovcev. Značilna sta še kip Kristusa na glavnem in sv. Jožefa na stranskem oltarju. Osrednji je bil dokončan leta 1954 ob posvečenju cerkve Gospodovemu vnebohodu, slednji pa dve leti pozneje. Izdelal jih je kipar Lapuh iz Ljubljane. Ob starem glavnem vhodu je postavljen mogočen od daleč najbolj opazen valjast stolp-zvonik z značilnimi Plečnikovimi arhitekturnimi oblikami, na vrhu valja pa je razgledna terasa. Notranjost cerkve je bila prebeljena leta 1998, zunanjost pa leta 1999.

Kapela in izvir Sv. Vida
Sredi gozda na jasi v bližini Bukovniškega jezera se nahaja kapela Sv. Vida. Zgrajena je bila že leta 1828, po pripovedovanjih pa naj bi bila najprej lesena. Nekoliko pozneje so jo ponovno zgradili iz opeke. V bližini kapelice izvira studenec Sv. Vida, katerega zdravilnost je znana že od nekdaj. V naših krajih je sveti Vid zaščitnik oči oziroma vida. Hladna voda teče iz izvira celo leto, z njo pa si ljudje umivajo obraz, izpirajo oči in vodo večkrat odnesejo tudi domov. Zdravilna voda naj bi ob izpiranju oči zdravilno učinkovala na slab vid in druge težave z očmi. Ravno geomantija, ena najstarejših ved o blagodejnih in škodljivih območjih in črtah, naj bi določila lokacijo kapele. Radiostezisti so namreč odkrili, da se ravno pred kapelo križata dve črti moči z valovanjem, ki blagodejno vpliva ravno na vid. To sevanje pa ni edino, ki je v bližini in povzroča blagodejne učinke. Pred nekaj leti so domačini s tem namenom uredili številne energijske točke, ki povzročajo blagodejni učinek tudi na okončine, glavobole, mentalne težave in podobno, zato jih obiskuje vedno več ljudi s težavami. Vsako leto spomladi poteka ob kapelici tudi »proščenje« (žegnanje), katerega se udeleži več tisoč vernikov in drugih obiskovalcev.
Sredi gozda na jasi v bližini Bukovniškega jezera se nahaja kapela Sv. Vida. Zgrajena je bila že leta 1828, po pripovedovanjih pa naj bi bila najprej lesena. Nekoliko pozneje so jo ponovno zgradili iz opeke. V bližini kapelice izvira studenec Sv. Vida, katerega zdravilnost je znana že od nekdaj. V naših krajih je sveti Vid zaščitnik oči oziroma vida. Hladna voda teče iz izvira celo leto, z njo pa si ljudje umivajo obraz, izpirajo oči in vodo večkrat odnesejo tudi domov. Zdravilna voda naj bi ob izpiranju oči zdravilno učinkovala na slab vid in druge težave z očmi. Ravno geomantija, ena najstarejših ved o blagodejnih in škodljivih območjih in črtah, naj bi določila lokacijo kapele. Radiostezisti so namreč odkrili, da se ravno pred kapelo križata dve črti moči z valovanjem, ki blagodejno vpliva ravno na vid. To sevanje pa ni edino, ki je v bližini in povzroča blagodejne učinke. Pred nekaj leti so domačini s tem namenom uredili številne energijske točke, ki povzročajo blagodejni učinek tudi na okončine, glavobole, mentalne težave in podobno, zato jih obiskuje vedno več ljudi s težavami. Vsako leto spomladi poteka ob kapelici tudi »proščenje« (žegnanje), katerega se udeleži več tisoč vernikov in drugih obiskovalcev.

Cerkev svetega Martina, Martjanci
Cerkev Sv. Martina se nahaja v Martjancih, vasi sosednji Moravskim Toplicam. Enoladijsko gotsko cerkev iz 14. stoletja je zgradil in poslikal znameniti slikar Janez Aquila iz Radgone. Iz popisa gornjelendavskega gospostva izhaja, da je župnija leta 1366 obsegala kar 18 vasi, kar kaže na pomembnost župnije v pretekli zgodovini. Poleg fresk angelov z napisnimi trakovi, simboli evangelistov, apostolov, svetnikov, prerokov in prizorov iz življenja sv. Martina je ohranjena tudi upodobitev umetnika Aquile, ki sodi med najstarejše avtoportrete v Evropi. Cerkev krasijo visok gotski zvonik na zahodni strani, v notranjosti prvotno pravokotna ladja je bilia leta 1702 baročno obokana, prezbiterij na vzhodni strani pa je ohranil svojo prvotno obliko. Nekatere freske upodabljajo tudi Jeruzalem. Leta 1925 je bil odstranjen takrat že močno spremenjen velik baročni oltar, ki so ga po načrtih Jožeta Plečnika nadomestili z marmornim na novo oltarno menzo pa so postavili kip sv. Martina. Delo Plečnika je tudi nagrobnik župnika J. Horvatha na bližnjem pokopališču.
Cerkev Sv. Martina se nahaja v Martjancih, vasi sosednji Moravskim Toplicam. Enoladijsko gotsko cerkev iz 14. stoletja je zgradil in poslikal znameniti slikar Janez Aquila iz Radgone. Iz popisa gornjelendavskega gospostva izhaja, da je župnija leta 1366 obsegala kar 18 vasi, kar kaže na pomembnost župnije v pretekli zgodovini. Poleg fresk angelov z napisnimi trakovi, simboli evangelistov, apostolov, svetnikov, prerokov in prizorov iz življenja sv. Martina je ohranjena tudi upodobitev umetnika Aquile, ki sodi med najstarejše avtoportrete v Evropi. Cerkev krasijo visok gotski zvonik na zahodni strani, v notranjosti prvotno pravokotna ladja je bilia leta 1702 baročno obokana, prezbiterij na vzhodni strani pa je ohranil svojo prvotno obliko. Nekatere freske upodabljajo tudi Jeruzalem. Leta 1925 je bil odstranjen takrat že močno spremenjen velik baročni oltar, ki so ga po načrtih Jožeta Plečnika nadomestili z marmornim na novo oltarno menzo pa so postavili kip sv. Martina. Delo Plečnika je tudi nagrobnik župnika J. Horvatha na bližnjem pokopališču.

Evangeličanska cerkev, Murska Sobota
Leta 1643 se je murskosoboški evangeličanski cerkveni občini zgodil velik udarec: Ferenc Nadasdy, sin znane grofovske evangeličanske družine, je leta 1644 poročil grofico Julijo Eszterhazy, zatajil svojo vero in prestopil v rimokatoliško. Začelo se je tako vneto preganjanje in odvzemanje cerkva tistim, ki so do pred kratkim bili soverniki. Mestna oblast je celo izdala odlok, po katerem se evangeličani niso smeli več zadrževati v Muski Soboti. Evangeličani so se v Mursko Soboto pričeli ponovno priseljevati šele po tolerančnem patentu Jožefa II. Leta 1783 je bila ustanovljena evangeličanska cerkvena občina v Puconcih, v katero so spadali tudi verniki soboške cerkvene občine. Oddaljenost evangeličanskih vernikov iz obmurskih vasi do cerkve in šole v Puconcih pa je bila prevelika. Ob ustanovitvi soboške evangeličanske cerkvene občine, je bilo poleg nekaj intelektualcev, premožnih meščanov, obrtnikov in delavcev večina vernikov kmečkega izvora. Cerkev je bila v neogotskem stilu zgrajena leta 1910 po načrtih madžarskega arhitekta Ernoja Gereya. V notranjosti se nahajajo oltar s sliko „Snemanje s križa“, ki jo je izdelal Jeno Bory, ter poslikave v madžarskem stilu.
Leta 1643 se je murskosoboški evangeličanski cerkveni občini zgodil velik udarec: Ferenc Nadasdy, sin znane grofovske evangeličanske družine, je leta 1644 poročil grofico Julijo Eszterhazy, zatajil svojo vero in prestopil v rimokatoliško. Začelo se je tako vneto preganjanje in odvzemanje cerkva tistim, ki so do pred kratkim bili soverniki. Mestna oblast je celo izdala odlok, po katerem se evangeličani niso smeli več zadrževati v Muski Soboti. Evangeličani so se v Mursko Soboto pričeli ponovno priseljevati šele po tolerančnem patentu Jožefa II. Leta 1783 je bila ustanovljena evangeličanska cerkvena občina v Puconcih, v katero so spadali tudi verniki soboške cerkvene občine. Oddaljenost evangeličanskih vernikov iz obmurskih vasi do cerkve in šole v Puconcih pa je bila prevelika. Ob ustanovitvi soboške evangeličanske cerkvene občine, je bilo poleg nekaj intelektualcev, premožnih meščanov, obrtnikov in delavcev večina vernikov kmečkega izvora. Cerkev je bila v neogotskem stilu zgrajena leta 1910 po načrtih madžarskega arhitekta Ernoja Gereya. V notranjosti se nahajajo oltar s sliko „Snemanje s križa“, ki jo je izdelal Jeno Bory, ter poslikave v madžarskem stilu.

Cerkev Marijinega vnebovzetja, Turnišče
Cerkev v Turnišču je posvečena Marijinemu vnebovzetju je stara že čez 900 let. Zaradi tega tamkajšnjo župnijo označujemo za pražupnijo. Romarska cerkev je bila kasneje gotizirana, dozidali so veliko ladjo in jo preuredili v prezbiterij. Leta 1915 pa je Turnišče dobilo novo cerkev, ki je vzporedna stari, skupno pa imata vmesno steno. V zgradbo so prenesli tudi vso baročno opremo. Posebnost cerkve je bila v prvi polovici 14. Stoletja, torej še pred gotizacijo cerkve, naslikana Marija zavetnica s plaščem. Poslikava s plaščem je izjemno redek primer takšne upodobitve Marije. Simbolni pomen plašča je predvsem prepričanje romarjev, da se z romanjem v cerkev zatečejo pod Marijin »plašč«, torej Marijino varstvo in jih zato ta ščiti. Na podlagi pripovedi je ugotovljeno, da so se k romanju zatekali tudi mladi pred sklenitvijo zakona. Za tiste, ki tega niso storili, je veljalo prepričanje, da bodo v zakonu trpeli zaradi medsebojnih prepirov. Prvič se turniška cerkev omenja 16. Novembra 1267. Takrat sta se namreč ravno v cerkvi sporazumeli rodbini Jure in Hanot-Buzad glede nekaterih posesti, katerih del je bila tudi ta cerkev. Ravno sprava ima tudi globoko moralno sporočilo, namreč romarja vabi k spravi s sabo, bližnjim in Bogom.
Cerkev v Turnišču je posvečena Marijinemu vnebovzetju je stara že čez 900 let. Zaradi tega tamkajšnjo župnijo označujemo za pražupnijo. Romarska cerkev je bila kasneje gotizirana, dozidali so veliko ladjo in jo preuredili v prezbiterij. Leta 1915 pa je Turnišče dobilo novo cerkev, ki je vzporedna stari, skupno pa imata vmesno steno. V zgradbo so prenesli tudi vso baročno opremo. Posebnost cerkve je bila v prvi polovici 14. Stoletja, torej še pred gotizacijo cerkve, naslikana Marija zavetnica s plaščem. Poslikava s plaščem je izjemno redek primer takšne upodobitve Marije. Simbolni pomen plašča je predvsem prepričanje romarjev, da se z romanjem v cerkev zatečejo pod Marijin »plašč«, torej Marijino varstvo in jih zato ta ščiti. Na podlagi pripovedi je ugotovljeno, da so se k romanju zatekali tudi mladi pred sklenitvijo zakona. Za tiste, ki tega niso storili, je veljalo prepričanje, da bodo v zakonu trpeli zaradi medsebojnih prepirov. Prvič se turniška cerkev omenja 16. Novembra 1267. Takrat sta se namreč ravno v cerkvi sporazumeli rodbini Jure in Hanot-Buzad glede nekaterih posesti, katerih del je bila tudi ta cerkev. Ravno sprava ima tudi globoko moralno sporočilo, namreč romarja vabi k spravi s sabo, bližnjim in Bogom.

Cerkev Svete Trojice, Odranci
Do ustanovitve župnije v Beltincih (leta 1759), je vas Odranci spadala v župnijo Turnišče. Leta 1862 so v Odrancih poleg vaške šole zgradili kapelo s preprostim oltarjem ter s kipoma Marije z Jezusom in Sv. Jožefa, ki jih imenujemo kar Sv. Trojica. Kapela je stala do 1965. leta, ko je cerkveni odbor zemljišče odstopil občini. Ob ustanovitvi samostojne duhovnije (1. oktobra 1944) je bilo določeno, da bo nova cerkev stala na istem mestu, kjer je stala kapela. Ugotovili pa so, da prostor je prostor preozek in zato neprimeren. Pozneje so z darovi in zamenjavi pridobili dodatna zemljišča, kar je omogočilo izgradnjo cerkve na željeni lokaciji. Leta 1946 se je cerkveni odbor med osnutki načrtov Janeza Valentinčiča odločil za osmerokotno cerkev. Po številnih birokratskih zapletih in nesreči pri gradnji kupole, ki je terjala osem življenj, gradnje ni bilo lahko izpeljati. Zgradili so zato leseno cerkev, v kateri so 17 let opravljali bogoslužje. V tem času pa so stekla tudi prizadevanja za pravo, zidano cerkev. Dovoljenje zanjo so dobili septembra 1964. Odranska cerkev je bila končno zgrajena šele leta 1967. Blagoslovili so jo 5. julija 1967, 17. aprila 1977 pa so jo posvetili Sv. Trojici. Po dograditvi cerkve so zbrali denar za freske, ki jih je na površini 200 kvadratnih metrov naredil akademski slikar in duhovnik Stane Kregar. Leta 1983 so povišali cerkveni stolp in vanj namestili tri zvonove.
Do ustanovitve župnije v Beltincih (leta 1759), je vas Odranci spadala v župnijo Turnišče. Leta 1862 so v Odrancih poleg vaške šole zgradili kapelo s preprostim oltarjem ter s kipoma Marije z Jezusom in Sv. Jožefa, ki jih imenujemo kar Sv. Trojica. Kapela je stala do 1965. leta, ko je cerkveni odbor zemljišče odstopil občini. Ob ustanovitvi samostojne duhovnije (1. oktobra 1944) je bilo določeno, da bo nova cerkev stala na istem mestu, kjer je stala kapela. Ugotovili pa so, da prostor je prostor preozek in zato neprimeren. Pozneje so z darovi in zamenjavi pridobili dodatna zemljišča, kar je omogočilo izgradnjo cerkve na željeni lokaciji. Leta 1946 se je cerkveni odbor med osnutki načrtov Janeza Valentinčiča odločil za osmerokotno cerkev. Po številnih birokratskih zapletih in nesreči pri gradnji kupole, ki je terjala osem življenj, gradnje ni bilo lahko izpeljati. Zgradili so zato leseno cerkev, v kateri so 17 let opravljali bogoslužje. V tem času pa so stekla tudi prizadevanja za pravo, zidano cerkev. Dovoljenje zanjo so dobili septembra 1964. Odranska cerkev je bila končno zgrajena šele leta 1967. Blagoslovili so jo 5. julija 1967, 17. aprila 1977 pa so jo posvetili Sv. Trojici. Po dograditvi cerkve so zbrali denar za freske, ki jih je na površini 200 kvadratnih metrov naredil akademski slikar in duhovnik Stane Kregar. Leta 1983 so povišali cerkveni stolp in vanj namestili tri zvonove.

Cerkev Sv. Nikolaja v Beltincih
Prva cerkev, ki se omenja v Beltincih je bila lesena in namenjena le grofom. Cerkev kot jo lahko vidimo danes, je dal leta 1742 zgraditi general Ladislav Ebergenyi, posvečena pa je Sv. Ladislavu, madžarskemu kralju, ki ga je katoliška cerkev razglasila za blaženega. Kot vladar se je namreč zelo zavzemal za poglobitev ter utrditev katoliške vere. Med leti 1893 in 1895 je cerkev temeljito prenovil ter razširil dunajski arhitekt Max von Ferstl, ki je staro baročno cerkev povečal ter na jugu prizidal stransko Marijino kapelo. Pod kapelo se nahaja grobnica grofovske družine Zichy, ki so bili zadnji lastniki beltinskega gradu. T.i. »nova cerkev« je dekorirana v neobaročno-klasicističnem slogu. Nad cerkvijo se dviga zvonik, zgrajen leta 1777, ob glavnem vhodu pa se na levi in desni strani dvigata dva stolpa.
Prva cerkev, ki se omenja v Beltincih je bila lesena in namenjena le grofom. Cerkev kot jo lahko vidimo danes, je dal leta 1742 zgraditi general Ladislav Ebergenyi, posvečena pa je Sv. Ladislavu, madžarskemu kralju, ki ga je katoliška cerkev razglasila za blaženega. Kot vladar se je namreč zelo zavzemal za poglobitev ter utrditev katoliške vere. Med leti 1893 in 1895 je cerkev temeljito prenovil ter razširil dunajski arhitekt Max von Ferstl, ki je staro baročno cerkev povečal ter na jugu prizidal stransko Marijino kapelo. Pod kapelo se nahaja grobnica grofovske družine Zichy, ki so bili zadnji lastniki beltinskega gradu. T.i. »nova cerkev« je dekorirana v neobaročno-klasicističnem slogu. Nad cerkvijo se dviga zvonik, zgrajen leta 1777, ob glavnem vhodu pa se na levi in desni strani dvigata dva stolpa.
Gradovi

Grad na Goričkem
Grad je tudi ime kraja in je največji kraj na Goričkem. Ime je dobil po utrdbi, okoli katere se je razvil. Prva pisna omemba gradu sega v leto 1208, ko se omenja grof Nikolaj iz Železnega. Na gradu so vladali grofje iz Železnega (1208 – 1269), nato Omode in od 1365. leta naprej Szechyi, ki so v 16 stoletju širili protestantizem. Za njimi so v gradu vladali še Batthyanyi in Szechenyi. Med obema svetovnima vojnama je bil lastnik ohranjenega in opremljenega gradu industrijalec Geza Hartner iz Murske Sobote, po vojni pa je bil grad dolgo zapuščen. Do danes so precejšen del gradu že obnovili. Grad na Goričkem je tudi največji grad na Slovenskem. Njegova posebnost je, da ima 365 sob, kar pomeni da ima vsak dan v letu svojo sobo. Grajski park je v zadnjih letih znan po izvirni prireditvi Noč čarovnic, katere se vsako leto udeleži več tisoč obiskovalcev od vsepovsod.
Grad je tudi ime kraja in je največji kraj na Goričkem. Ime je dobil po utrdbi, okoli katere se je razvil. Prva pisna omemba gradu sega v leto 1208, ko se omenja grof Nikolaj iz Železnega. Na gradu so vladali grofje iz Železnega (1208 – 1269), nato Omode in od 1365. leta naprej Szechyi, ki so v 16 stoletju širili protestantizem. Za njimi so v gradu vladali še Batthyanyi in Szechenyi. Med obema svetovnima vojnama je bil lastnik ohranjenega in opremljenega gradu industrijalec Geza Hartner iz Murske Sobote, po vojni pa je bil grad dolgo zapuščen. Do danes so precejšen del gradu že obnovili. Grad na Goričkem je tudi največji grad na Slovenskem. Njegova posebnost je, da ima 365 sob, kar pomeni da ima vsak dan v letu svojo sobo. Grajski park je v zadnjih letih znan po izvirni prireditvi Noč čarovnic, katere se vsako leto udeleži več tisoč obiskovalcev od vsepovsod.

Grad Beltinci
Takoj na začetku beltinškega parka stoji graščina iz 13. stoletja. Zadnja si jo je pred 2. svetovno vojno lastila družina Zichy. Prvotno je graščino obdajalo obzidje s štirimi stolpi, okoli gradu pa je bil skopan obrambni vodni jarek, v katerem je bila voda iz potoka Črnca, ki teče v bližini. V 17. stoletju (po koncu turških vpadov) je prišlo do zrušitve južnega in zahodnega dela. Takšno podobo je grad ohranil vse do danes. Posebna znamenitost gradu sta dva podzemna rova. Prvi povezuje grad s cerkvijo, drugi pa je speljan do žitnic, ki se nahajajo na začetku Beltincev. Grad ima danes dva cela, dva okrnjena trakta ter tri okrogle stolpe na vogalih. Dolgo je propadal, zdaj pa je že v temeljiti obnovi. V štirih že obnovljenih prostorih se nahaja poročna dvorana, v kateri se odvijajo različne prireditve, kulturno-družabna srečanja in razstave.
Takoj na začetku beltinškega parka stoji graščina iz 13. stoletja. Zadnja si jo je pred 2. svetovno vojno lastila družina Zichy. Prvotno je graščino obdajalo obzidje s štirimi stolpi, okoli gradu pa je bil skopan obrambni vodni jarek, v katerem je bila voda iz potoka Črnca, ki teče v bližini. V 17. stoletju (po koncu turških vpadov) je prišlo do zrušitve južnega in zahodnega dela. Takšno podobo je grad ohranil vse do danes. Posebna znamenitost gradu sta dva podzemna rova. Prvi povezuje grad s cerkvijo, drugi pa je speljan do žitnic, ki se nahajajo na začetku Beltincev. Grad ima danes dva cela, dva okrnjena trakta ter tri okrogle stolpe na vogalih. Dolgo je propadal, zdaj pa je že v temeljiti obnovi. V štirih že obnovljenih prostorih se nahaja poročna dvorana, v kateri se odvijajo različne prireditve, kulturno-družabna srečanja in razstave.

Grad Murska Sobota
Grad leži sredi urejenega murskosoboškega parka in izvira iz 2. polovice 16. stoletja. Pisne listine dokazujejo, da je že sredi 13. stoletja na istem mestu stal t.i. belmurski grad, ki ga listina omenja kot »castellum in Belmwra« in ločeno od kraja Murska Sobota. V 2. polovici 14. stoletja je bil grad v lasti plemiške družine Széchy, leta 1687 pa je grad kupil Peter Szápáry. Od njegovih dedičev (zadnji lastnik je bil Geza Szápáry) ga je leta 1934 kupila Občina Murska Sobota. V času 2. svetovne vojne so imeli v gradu sedež madžarski okupatorji. Kulturni pomen je začel dobivati po drugi svetovni vojni, saj so do danes v njem poleg knjižnice uredili urejeno dvorano za razne družabno-kulturne prireditve in prostore mladinskega društva.
Grad leži sredi urejenega murskosoboškega parka in izvira iz 2. polovice 16. stoletja. Pisne listine dokazujejo, da je že sredi 13. stoletja na istem mestu stal t.i. belmurski grad, ki ga listina omenja kot »castellum in Belmwra« in ločeno od kraja Murska Sobota. V 2. polovici 14. stoletja je bil grad v lasti plemiške družine Széchy, leta 1687 pa je grad kupil Peter Szápáry. Od njegovih dedičev (zadnji lastnik je bil Geza Szápáry) ga je leta 1934 kupila Občina Murska Sobota. V času 2. svetovne vojne so imeli v gradu sedež madžarski okupatorji. Kulturni pomen je začel dobivati po drugi svetovni vojni, saj so do danes v njem poleg knjižnice uredili urejeno dvorano za razne družabno-kulturne prireditve in prostore mladinskega društva.

Grad Rakičan
Dvorec Rakičan se nahaja v istoimenski vasi, ki je od Murske Sobote oddaljena le 1,5 km. Prvi pisni zapisi pričajo o njegovi izgradnji v 15. stoletju. Po turški vpadih so grad prenovili v baročnem stilu. Grad Rakičan ima izrazito podeželski izgled, kar sovpada z nekdanjo in današnjo osrednjo aktivnostjo, to je vzrejo konjev. Poleg organizirane šole jahanja upravljalci ponujajo tudi ježo turistom in ostalim obiskovalcem. V gradu deluje tudi Raziskovalno izobraževalno središče, ki prireja izobraževanja, delavnice ter predavanja na različne teme. Urejen park in okolica okoli gradu sta idealna za sprehode ter kolesarjenje.
Dvorec Rakičan se nahaja v istoimenski vasi, ki je od Murske Sobote oddaljena le 1,5 km. Prvi pisni zapisi pričajo o njegovi izgradnji v 15. stoletju. Po turški vpadih so grad prenovili v baročnem stilu. Grad Rakičan ima izrazito podeželski izgled, kar sovpada z nekdanjo in današnjo osrednjo aktivnostjo, to je vzrejo konjev. Poleg organizirane šole jahanja upravljalci ponujajo tudi ježo turistom in ostalim obiskovalcem. V gradu deluje tudi Raziskovalno izobraževalno središče, ki prireja izobraževanja, delavnice ter predavanja na različne teme. Urejen park in okolica okoli gradu sta idealna za sprehode ter kolesarjenje.
Jezera

Bukovniško jezero
Južno od majhnega naselja Bukovnica leži Bukovniško jezero. Gre za umetno jezero, ki je nastalo kot zaščita pred poplavami in ki je obdano z gostimi kostanjevimi in bukovimi gozdovi. Površina jezera je približno 8 ha, povprečno globino jezera ocenjujejo na 2 m, čeprav ponekod sega tudi 5 m globoko. Ribiči so izkoristili stoječo vodo za gojenje rib, v njem pa uspevata tudi ogroženi rastlini žabji šejek in vodni orešek. Jezero in okolica sta zaradi čistega zraka in neokrnjene narave zelo priljubljen kraj za ribolov, sprehode, kolesarjenje, piknike in gobarjenje.
Do jezera se najlažje pride po asfaltirani cesti iz smeri Dobrovnika, kjer so pred jezerom urejena parkirišča. Bukovniško jezero je del Krajinskega parka Goričko in predstavlja eno od vstopnih točk v krajinski park.
Energijske točke Bioenergetiki in radiestezisti so v okolici jezera odkrili in izmerili 26 zdravilnih mest oz. t.i energetskih točk, ki blagodejno in zdravilno vplivajo na počutje in zdravje ljudi. Zdravilnost povzročajo valovne dolžine energijskih tokov, ki iz zemlje prodirajo na površje. Vsaka točka ima zdravilni učinek na specifične dele telesa in na hibe. Ravno pri izviru studenca Sv. Vida in istoimenske kapelice prodirajo na površje energije, ki zdravilno vplivajo na vid. Vse točke so označene z lesenimi sterbriči, na katerih so številke.
Južno od majhnega naselja Bukovnica leži Bukovniško jezero. Gre za umetno jezero, ki je nastalo kot zaščita pred poplavami in ki je obdano z gostimi kostanjevimi in bukovimi gozdovi. Površina jezera je približno 8 ha, povprečno globino jezera ocenjujejo na 2 m, čeprav ponekod sega tudi 5 m globoko. Ribiči so izkoristili stoječo vodo za gojenje rib, v njem pa uspevata tudi ogroženi rastlini žabji šejek in vodni orešek. Jezero in okolica sta zaradi čistega zraka in neokrnjene narave zelo priljubljen kraj za ribolov, sprehode, kolesarjenje, piknike in gobarjenje.
Do jezera se najlažje pride po asfaltirani cesti iz smeri Dobrovnika, kjer so pred jezerom urejena parkirišča. Bukovniško jezero je del Krajinskega parka Goričko in predstavlja eno od vstopnih točk v krajinski park.
Energijske točke Bioenergetiki in radiestezisti so v okolici jezera odkrili in izmerili 26 zdravilnih mest oz. t.i energetskih točk, ki blagodejno in zdravilno vplivajo na počutje in zdravje ljudi. Zdravilnost povzročajo valovne dolžine energijskih tokov, ki iz zemlje prodirajo na površje. Vsaka točka ima zdravilni učinek na specifične dele telesa in na hibe. Ravno pri izviru studenca Sv. Vida in istoimenske kapelice prodirajo na površje energije, ki zdravilno vplivajo na vid. Vse točke so označene z lesenimi sterbriči, na katerih so številke.

Jezero Krašči
V bližini vasi Krašči se nahaja jezero, ki je nastalo na potoku Ledava. Jezero Krašči je tako akumulacijsko jezero, ki so ga uredili zaradi nenehnih poprav, ki so uničevale rodovitna tla po celotni ledavski dolini. Leta 1975 so zato v Kraščih zgraditi nasip in zadrževalnik vode, ki obvaruje nižje ležeče kraje pred poplavami. Akumulacija vode v zimsko-spomladanskem obdobju zagotavlja pretok vode poleti in s tem tudi življenje v potoku. Ledavsko jezero meri 1500 m v dolžino in 650 m v širino in je eno izmed večjih jezer v Sloveniji. Ker so ob jezeru urejene ceste in sprehajalne poti je okoliš jezera idealen za sprehode in kolesarjenje. V jezeru se nahaja veliko različnih vrst rib: klen, krap, ščuka, ploščič, mrena, smuč ipd., zato so redni obiskovali jezera tudi ribiči. Na jezeru se zelo domače počutijo tudi race, čaplje, rečni galebi, labodi in še marsikatera druga ptica, saj so jih v bližini našteli kar 25 različnih vrst.
V bližini vasi Krašči se nahaja jezero, ki je nastalo na potoku Ledava. Jezero Krašči je tako akumulacijsko jezero, ki so ga uredili zaradi nenehnih poprav, ki so uničevale rodovitna tla po celotni ledavski dolini. Leta 1975 so zato v Kraščih zgraditi nasip in zadrževalnik vode, ki obvaruje nižje ležeče kraje pred poplavami. Akumulacija vode v zimsko-spomladanskem obdobju zagotavlja pretok vode poleti in s tem tudi življenje v potoku. Ledavsko jezero meri 1500 m v dolžino in 650 m v širino in je eno izmed večjih jezer v Sloveniji. Ker so ob jezeru urejene ceste in sprehajalne poti je okoliš jezera idealen za sprehode in kolesarjenje. V jezeru se nahaja veliko različnih vrst rib: klen, krap, ščuka, ploščič, mrena, smuč ipd., zato so redni obiskovali jezera tudi ribiči. Na jezeru se zelo domače počutijo tudi race, čaplje, rečni galebi, labodi in še marsikatera druga ptica, saj so jih v bližini našteli kar 25 različnih vrst.
Ostale znamenitosti

Otok ljubezni
Ob vasi Ižakovci teče reka Mura, ki je skozi stoletja s svojo strugo oblikovala naravni otok. Domačini so ga poimenovali Otok ljubezni zaradi lokalne legende o prepovedani ljubezni med plemkinjo in kmetom, ki se je končala tragično s fantovo utopitvijo. Gospodična se zaradi ljubezni do njega ni nikoli poročila. Nekateri še pravijo, da je v preteklosti iz ptičje perspektive imel obliko srca. Otok in okolica otoka sta znana po svoji neokrnjeni naravi in tišini. Na otok lahko pridete preko mosta.
Brod na Muri
Obiskovalci lahko reko Muro prečkajo s pravim, še delujočim brodom, ki je eden redkih še ohranjenih. Nekoč so brodovi predstavljali edino povezavo med bregovi Mure. Prevažali so tovor, ljudi in vse ostalo potrebno. Na brodu je že od nekdaj postavljen lesen križ, ki ljudi in tovor varuje pred nesrečami, še posebno brodarja in sam brod pa pred močnim tokom reke in deročo ter naraslo vodo.
Ob vasi Ižakovci teče reka Mura, ki je skozi stoletja s svojo strugo oblikovala naravni otok. Domačini so ga poimenovali Otok ljubezni zaradi lokalne legende o prepovedani ljubezni med plemkinjo in kmetom, ki se je končala tragično s fantovo utopitvijo. Gospodična se zaradi ljubezni do njega ni nikoli poročila. Nekateri še pravijo, da je v preteklosti iz ptičje perspektive imel obliko srca. Otok in okolica otoka sta znana po svoji neokrnjeni naravi in tišini. Na otok lahko pridete preko mosta.
Brod na Muri
Obiskovalci lahko reko Muro prečkajo s pravim, še delujočim brodom, ki je eden redkih še ohranjenih. Nekoč so brodovi predstavljali edino povezavo med bregovi Mure. Prevažali so tovor, ljudi in vse ostalo potrebno. Na brodu je že od nekdaj postavljen lesen križ, ki ljudi in tovor varuje pred nesrečami, še posebno brodarja in sam brod pa pred močnim tokom reke in deročo ter naraslo vodo.

Mlin na Muri
Posebnost Prekmurja so tudi mlini na Muri, od katerih sta žal ohranjena le še dva. Mlin žene kolo, ki ga poganja vodni tok reke Mure. Nekateri mlini plavajo na vodi v celoti, v nekaterih pa se z vodotokom dviga in spušča le mlinsko kolo. Plavajoči mlin v Ižakovcih je bil nanovo postavljen kot kulturna znamenitost ter kot slikovita povezava sedanjosti s preteklostjo. Nazorno prikazuje, kako so ljudje živeli v sožitju z naravo in kako so izkoriščali vodno silo brez škodljivih vplivov in posledic na okolje. Pred 2. svetovno vojno naj bi bilo takih mlinov na Muri čez 90. Posebna zanimivost je še delujoč Babičev mlin, kjer lahko kupite v njem mleto moko. Družinska dejavnost Babičevih se tradicionalno prenaša iz roda v rod že nekaj generacij. Prvi mlin je bil postavljen daljnega leta 1928, narasla voda pa je odnesla vse do 1990. leta zgrajena mlinska kolesa. Današnje kolo je že četrto povrsti.
Posebnost Prekmurja so tudi mlini na Muri, od katerih sta žal ohranjena le še dva. Mlin žene kolo, ki ga poganja vodni tok reke Mure. Nekateri mlini plavajo na vodi v celoti, v nekaterih pa se z vodotokom dviga in spušča le mlinsko kolo. Plavajoči mlin v Ižakovcih je bil nanovo postavljen kot kulturna znamenitost ter kot slikovita povezava sedanjosti s preteklostjo. Nazorno prikazuje, kako so ljudje živeli v sožitju z naravo in kako so izkoriščali vodno silo brez škodljivih vplivov in posledic na okolje. Pred 2. svetovno vojno naj bi bilo takih mlinov na Muri čez 90. Posebna zanimivost je še delujoč Babičev mlin, kjer lahko kupite v njem mleto moko. Družinska dejavnost Babičevih se tradicionalno prenaša iz roda v rod že nekaj generacij. Prvi mlin je bil postavljen daljnega leta 1928, narasla voda pa je odnesla vse do 1990. leta zgrajena mlinska kolesa. Današnje kolo je že četrto povrsti.

Krajinski park Goričko
Goričko predstavlja gričevnat in hribovit severni del Prekmurja. Hribovita in z gostim gozdom pokrita pokrajina ni bila nikoli gosto poseljena. S tem se je lahko narava neokrnjeno razvijala in ohranjala v svoji najlepši luči. Krajinski park Goričko je nastal z namenom, da se ohrani naravo, ki skriva svojo pestrost in pristnost ter s katero je človek sposoben sobivati. Krajinski park Goričko zajema občine Cankova, Dobrovnik, Gornji Petrovci, Grad, Hodoš, Kobilje, Kuzma, Moravske Toplice, Puconci, Rogašovci in Šalovci. Park naj bi ohranjal ravnovesje med človekom in naravo ter ščitil naravno pestrost kmetijskih kultur, gozdov, sadovnjakov, travnikov, mokrišč in s tem tudi življenje številnih, med njimi tudi redkih, vrst rastlin ter živali. V parku se med drugim nahajajo tri zelo redke vrste netopirjev in kar 174 vrst ptic. Kot v ostalih krajinskih parkih tudi v tem veljajo omejitve in pravila, ki preprečujejo večje in škodljive posege v naravo. Krajinski park Goričko je idealen za izlete v naravo, piknike, kolesarjenje, sprehode, pohode ali za raziskovanje pestrega ekosistema.
Goričko predstavlja gričevnat in hribovit severni del Prekmurja. Hribovita in z gostim gozdom pokrita pokrajina ni bila nikoli gosto poseljena. S tem se je lahko narava neokrnjeno razvijala in ohranjala v svoji najlepši luči. Krajinski park Goričko je nastal z namenom, da se ohrani naravo, ki skriva svojo pestrost in pristnost ter s katero je človek sposoben sobivati. Krajinski park Goričko zajema občine Cankova, Dobrovnik, Gornji Petrovci, Grad, Hodoš, Kobilje, Kuzma, Moravske Toplice, Puconci, Rogašovci in Šalovci. Park naj bi ohranjal ravnovesje med človekom in naravo ter ščitil naravno pestrost kmetijskih kultur, gozdov, sadovnjakov, travnikov, mokrišč in s tem tudi življenje številnih, med njimi tudi redkih, vrst rastlin ter živali. V parku se med drugim nahajajo tri zelo redke vrste netopirjev in kar 174 vrst ptic. Kot v ostalih krajinskih parkih tudi v tem veljajo omejitve in pravila, ki preprečujejo večje in škodljive posege v naravo. Krajinski park Goričko je idealen za izlete v naravo, piknike, kolesarjenje, sprehode, pohode ali za raziskovanje pestrega ekosistema.

Časarov mlin
Časarov mlin je bil zgrajen leta 1930. Poganjala ga je voda iz Ratkovskega potoka na robu gozda v vasi Berkovci. Vrtenje je omogočalo veliko leseno mlinsko kolo, ki je bilo leta 1947 zaradi dotrajanosti zamenjano s prirejeno Francisovo turbino, ki pa je za pogon uporabljala nakopičeno vodno maso. Predvsem priročna je bila zaradi sušnih obdobij, ko je nakopičena voda nadomeščala pomanjkanje vode v strugi potoka. Žitarice sta mlela vgrajena valjčna mlina in kamen za mletje. Valjčna mlina so izdelali in pripeljali leta 1905 in 1911 iz Madžarske tovarne Ganz. Stroj pripeljan 1911 je bil obnovljen, zato je njegovo delovanje še danes možno prikazati. Mlin je nehal delovati leta 1968 in je postal muzej, ki si ga lahko vključno z etnološko zbirko z razstavljenim takrat uporabljanim orodjem, ogledate ob predhodni najavi.
Časarov mlin je bil zgrajen leta 1930. Poganjala ga je voda iz Ratkovskega potoka na robu gozda v vasi Berkovci. Vrtenje je omogočalo veliko leseno mlinsko kolo, ki je bilo leta 1947 zaradi dotrajanosti zamenjano s prirejeno Francisovo turbino, ki pa je za pogon uporabljala nakopičeno vodno maso. Predvsem priročna je bila zaradi sušnih obdobij, ko je nakopičena voda nadomeščala pomanjkanje vode v strugi potoka. Žitarice sta mlela vgrajena valjčna mlina in kamen za mletje. Valjčna mlina so izdelali in pripeljali leta 1905 in 1911 iz Madžarske tovarne Ganz. Stroj pripeljan 1911 je bil obnovljen, zato je njegovo delovanje še danes možno prikazati. Mlin je nehal delovati leta 1968 in je postal muzej, ki si ga lahko vključno z etnološko zbirko z razstavljenim takrat uporabljanim orodjem, ogledate ob predhodni najavi.