Jezik Do leta 1919 je bilo Prekmurje izolirano od ostalih slovenskih pokrajin. Onemogočeno je bilo seznanjanje s publikacijami iz osrednje Slvoenije, kar je imelo za posledico oblikovanje jezika, na katerega to območje ni imelo očitnega vpliva. Šolanje je namreč potekalo v madžarskem jeziku, cerkvene dejavnosti pa so, ker je pokrajina bila pod zagrebško škofijo, bile pod vplivom hrvaških kajkavskih govorov. Šolski zakon iz leta 1907 je na primer določal, da morajo nemadžarski otroci po končanem 4. razredu osnovne šole govoriti in pisati le v madžarščini. Kljub tem močnim vplivom se je prekmurščina v pretežni meri razvijala v lastni smeri. To dokazuje predvsem s samostojnimi idiomi, na podlagi katerih jo lahko povežemo s staro cerkveno slovanščino.

Pri utrjevanju prekmurščine so pomembno vlogo odigrali protestanti. V 18. stoletju so jo poleg ostalega meščanstva uporabljali v posvetnih vsebinah kot knjižni jezik in prekmurščino tako utrjevali tudi v pisni obliki. Med protestanti najvidnejši Štefan Küzmič, je z delom "Nouvi zakon" prestopil narečni okvir in dokazal, da je prekmurščina normirana nadnarečna ali pokrajinska jezikovna različica. Kot takšna je tudi sooblikovala vseslovenski knjižni jezik, kateremu je prispevala številne izvirne slovanske besede, ki jih je ta jezik skozi tisočletja že izgubil.

Po razpadu Avstro-Ogrske je bilo Prekmurje priključeno Jugoslaviji. Predvsem mlajši izobraženci so takrat menili, da ni potrebe po ločenem jezikovnem standardu, zato po drugi svetovni vojni prekmurščina ni več imela statusa uradnega jezika in uradno živi le še kot pokrajinska pogovorna različica. Prekmurščino v zadnji desetletjih obujajo in kot pisno ohranjajo predvsem kulturni ustvarjalci, še vedno pa jo praktično vsi prekmurci uporabljajo za medsebojno sporazumevanje.

Prekmurje na dlani © Prekmurje na dlani 2007-2011 | Sofura d.o.o |
cetrtek, 18 december 2014 | 28.si
 nem ang slo